Eno dnevni tečaj preživetja in avanture
Po dveh tednih neznosne vročine se je ravno na dan tečaja odtrgal oblak! Pisal se je 24. Julij 2010 in ta sobota je bila res vremensko srhljiva. Temno sivi oblaki, zavese dežja v daljavi in 10 stopinj celzija ko smo se približevali mestu tečaja.
Ob prihodu na gorsko planino je dež čudežno ponehal. Prenesli smo potrebno opremo in zdi se smešno, toda, kljub nedavno zaključenem dežju, smo šli takoj s trikotnimi rutami na travnik in nizko smrečje lovit dežne kapljice ter jih z ovijanjem rute loviti v posodice, kajti voda je vir življenja. Rok je dejal, da je ta voda skoraj boljša od njihove »Štepanjšice«
Super, vodo imamo in nebi bilo slabo če bi si nabrali tudi nekaj divjih užitnih rastlin in si pripravili okusen pravi planinski čaj. Med rastlinami so se našli tudi gozdni sadeži kot so jagode in borovnice. Tečajniki so se že oblizovali in vonjali svoj dragocen paket rastlinja.
Po poti nazaj v tabor smo nabrali kurivo iz smrekovih vejic in smolo. V taboru pa prikazali, kako se iz tunine konzerve naredi sveča, katero uporabimo za kasnejši vžig ognja, še posebej v mokrem vremenu. A kljub mokrem vremenu je Beno prikazal, kako se na kresilno gobo ujame iskra in nato pridobi ogenj. Vsak od tečajnikov je pridobivanje iskre tudi poizkusil.
Ogenj je uspel in lepo razplamtel, zato smo si pripravili svoj kruh, ga spekli, si skuhali čaj in pojedli tuno iz ugasnjene sveče. Kakšen je bil kruh? Odličen, sta potrdila tako Marie, kot Jure.
Ni nas preganjal čas, toda odšli smo adrenalinu naproti. Oblekli smo plezalne pasove, čelade in poizkusili, najprej lažji spust po vrvi, nato pa kar na 25 metrsko previsno steno. Oči so bile velike in srce zadovoljno. Ooo, ko bi šele vedeli kaj jih čaka na koncu kot presenečenje J
Po dokajšni dozi adrenalina je sledilo priprava živalske hrane. Tadeju je zaklal zajca njegov asistent pa je bil Rok. Pokazala sta kako se ga najhitreje spravi iz kože in pripravi za peko.
Po »profesiji« vsaj za časa tečaja, kuharja in gurmana Jure in Rok sta ostala v taboru in pekla zajca ter krompir. Ostali pa smo se odpravili na orientacijski pohod na razgledno točko. Na vrhu smo se razgledali in vpisali v knjigo.
Na poti v tabor, pa smo skoraj vohali dobro pečenega zajca in krompir. Oboje je teknilo v slast. Aktivnosti v taboru so se bližale koncu, zato smo naredili premik v dolino, a ni bilo še vsega konec. Sledilo je presenečenje – MOST!!
Za zaključek dneva je sledil spust po vrvi iz 30m visokega mostu. Naloga ni bila lahka, toda vsi so jo opravili z odliko. Čestitke vsem.
Karantania team
